Zgodba o hiši

Milena Rohrmann, Cankarjeva »nevesta« iz Trubarjeve ulice

Na nekdanji Sv. Petra cesti (od leta 1952 naprej preimenovani Trubarjevi cesti) je v prvi polovici 20. stoletja stanovala številčna družina Ljubljančanke Roze Strzelba in Novomeščana Viktorja Rohrmanna (1858–1939), uspešnega veletrgovca in navdušenega narodnjaka. Med njegovo hčerko Mileno (1885–1945) in znamenitim slovenskim pripovednikom in dramatikom Ivanom Cankarjem (1876–1918) se je spletla dolgoletna romanca, polna vzponov in padcev. Milena je pisatelju ostala zvesta tudi po njegovi smrti leta 1918.

Cankar je učiteljico Mileno Rohrmann najverjetneje spoznal okrog leta 1907 pri Kesslerjevih, imenitni družini meščanske Ljubljane, ki je prirejala salone in predstavljala center kulturnega dogajanja. Milena se je zanj vnela – kot je v pismu zaupala prijateljici – leta 1910 na Rožniku, kamor se je pisatelj tedaj preselil iz bohemske druščine v tivolski »Švicariji«.

Milena in njeni sestri Vera in Mira so Cankarja večkrat obiskale na Rožniku, ali se odpravile z njim na izlet. Njuno razmerje je bilo zapleteno; večkrat se je pretrgalo, ker se Cankar ni mogel trdno odločiti zanjo.

Milena si je prizadevala, da bi Cankarja iztrgala iz rožniškega okolja; ta se je po odhodu z Rožnika leta 1917 res preselil k njej, a le za kratek čas. V zadnjih letih pisateljevega življenja sta se spet izraziteje zbližala in med sorodniki in znanci je veljalo prepričanje, da se bosta poročila.

Po usodnem padcu konec oktobra 1918 je Milena Cankarja vnovič vzela na svoj dom. Toda pisateljevo stanje se je naglo poslabšalo in 11. decembra je umrl na internem oddelku ljubljanske bolnišnice. Na željo svoje nesojene neveste je bil pokopan v družinsko grobnico Rohrmannovih ob zahodnem stranskem zidu ljubljanskih Žal.

Tam so Cankarjevi posmrtni ostanki čakali do leta 1923, ko so jih prenesli v skupno grobnico slovenske Moderne – skupaj z ostanki Josipa Murna in Dragotina Ketteja, ki so jih v istem času prenesli s pokopališča pri sv. Krištofu (danes Navje); leta 1949 se jim je kot četrti pridružil še pokojni Oton Župančič. Grobnico, ki jo je po Plečnikovi zamisli iz kraškega kamna oblikoval arhitekt Dušan Grabrijan, je Milena naročila na svoje stroške. V varstvo je grobove sicer vzela ljubljanska občina, a Milena jih je oskrbovala vse do odhoda v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je umrla jeseni leta 1945.

»In prav tako se meni godí z vsakim pisanjem záte. Nerodno mi je; sam ne vem, kako in kam bi besedo postavil. De Te imam od srca rad, veš sama. Videti si morala, čeprav take rečí najrajši skrijem.«

Ivan Cankar, pismo Mileni Rohrmann, 22. april 1914

Besedilo: dr. Marijan Dović, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Fotografije: arhiv NUK in Marija Ana Kranjc, INCHRS DS.